Po direktivi Evropske komisije so prehranski dodatki snovi, ki jih sicer ne uživamo in niso značilna sestavina živil, ne glede na prehransko vrednost, hrani pa jih dodajajo zaradi izboljšanja tehnoloških in organoleptičnih lastnosti. Živilom jih dodajajo v tehnološkem procesu proizvodnje, med pripravo, obdelavo, predelavo, oblikovanjem, pakiranjem, prevozom in shranjevanjem.
Večina aditivov je označenih s črko E ter s številom; ta oznaka pomeni potrdilo toksikološke ocene in razvrstitve posameznega dodatka. Arome in encimi, ki jih tudi dodajajo hrani, nimajo E-oznake, pač pa jih označujejo drugače, medtem ko dodatki brez oznake pripadajo skupini pomožnih snovi v procesu proizvodnje in so tudi navedeni na seznamih.
Veliko prehranskih dodatkov najdemo v naravi; samo zaradi tehnoloških vzrokov tudi te razvrščajo na pozitivne sezname in jim dodelijo E-oznako. Med prehranske dodatke naravnega izvora spadajo vitamin C, beta-karoten, pektin, encimi in nekatere arome, medtem ko večina drugih prehranskih dodatkov spada med sintetizirane kemične snovi.
